Klasičen model razvoja programskih aplikacij

1. Faza analize: definicija problema (specifikacija zahtev uporabnika) in analiza problema (specifikacija zahtev programske opreme)
2. Faza načrtovanja (podroben načrt)
3. Faza implementacije (aplikacija)
4. Faza testiranja
5. Faza vzdrževanja: prenos in vzdrževanje

Vsaka faza se zaključi z V&V: Validacija: Ali gradimo sistem pravilno?, Verifikacija: Ali gradimo pravi sistem?

• natančno določiti cilje, obseg in obliko dela,
• zagotoviti je treba upoštevanje zahtev glede podpore uporabnikom in vzdrževanja.

• ugotavljanje in dokumentiranje uporabnikovih zahtev (čimbolj popolne in stabilne zahteve),
• določiti okolje, v katerem bo aplikacija delovala,
• najti najširše soglasje o zahtevah.

• funkcionalnost aplikacije (operacije, ki jih uporabnik želi imeti implementirane),
• omejitve (protokoli, standardi, strojna oprema),
• podpora (uvajanje, nivo in tip podpore).

• identifikacijska koda,
• potrebnost zahteve (relativna),
• stabilnost (skozi cikel razvoja),
• preverljivost,
• prioriteta (pri inkrementalnem razvoju),
• vir.

Ponoven pregled: sodelujejo uporabniki, operaterji, razvijalci, upravljalci,... Na tem nivoju se med uporabniki in razvijalci podpiše formalna pogodba. Pred tem je potrebno soglasje o:

• terminologiji (metafora),
• kriterijih za prevzem aplikacije,
• možnostih sprememb v uporabnikovih zahtevah,
• ravnanju s problemi, ki nastanejo med razvojem,
• definiciji podpore in ostalih aspektih vzdrževanja.

Output:

• dokument Specifikacije zahtev uporabnika,
• načrt za upravljanje/vodenje projekta, verifikacijo in zagotavljanje kvalitete,
• načrt za demonstracijo.

Izraziti zahteve uporabnika v smislu, ki je bližje programski opremi s stališča realizacije (analiza uporabnikovih zahtev in izdelava zahtev programske opreme, ki jasno specificirajo, kaj mora programska oprema narediti).

Aktivnosti:

Izdelava implementacijsko neodvisnega logičnega modela iz katerega lahko izpeljemo specifične zahteve programske opreme.

Specifikacija na osnovi logičnega modela vsebuje:

• funkcionalne zahteve,
• izvedbene zahteve,
• zahteve vmesnikov (hardware, software, komunikacijski protokoli),
• uporabniški vmesnik,
• zahteve virov,
• verifikacijske zahteve,
• zahteve po dokumentaciji,
• varnostne zahteve,
• zahteve po prenosljivosti.

• identifikacijska koda,
• potrebnost,
• stabilnost,
• preverljivost,
• prioriteta
• vir.

• specifikacija zahtev s stališča programske opreme (pomembno je, da zajame vse zahteve uporabnika, se izogne implementacijskim detajlom in posamezne operacije opiše v smislu kaj in ne kako),
• plan za naslednjo fazo.

Iz logičnega, implementacijsko neodvisnega modela narediti fizičen, implementacijsko odvisen model.

Aktivnosti:

Izvedba fizičnega modela aplikacije (razčlenitev aplikacije na komponente in opis le-teh).

• maksimizirati stopnjo medsebojnih aktivnosti znotraj komponent,
• minimizirati število različnih elementov, ki prehajajo med komponentami,
• odstraniti podvajanje med komponentami z uvedbo novih komponent, ki opravijo skupno funkcijo,
• pregled vsake komponente tudi glede na nefunkcionalne zahteve,
• prototipni pristop.

• definicija vseh komponent in vmesnikov (vsaka zahteva programske opreme mora biti vidna v kateri izmed komponent),
• definicija vseh zunanjih vmesnikov med programsko opremo in okoljem.

• vhodnimi podatki,
• opis operacije,
• izhodnimi podatki.

• opis elementov,
• odnosi med elementi,
• obseg vrednosti za vsak element,
• začetna vrednost vsakega elementa.

Output:

• dokument podrobnega načrta,
• dokument načrta podpore.

• izdelati delujočo aplikacijo,
• izdelati ustrezno dokumentacijo.

• programiranje,
• dokumentiranje,
• integracija,
• implementacija podpore,
• (testiranje).

• imenih programov, podprogramov, datotek, spremenljivk,
• obliki komentarjev, opisov,
• omejitvah velikosti modulov,
• uporabi knjižnic,
• definiciji konstant,
• upravljanju z napakami.

• komentirana koda,
• navodila za uporabo,
• dokumenti za podporo izvajanju.